Milica Nikolić Stanje v Črni gori Jugoslovansko žensko junaštvo je še zmeraj tu. Morda skrito in mirujoče, a je tu! Spoštovane delegatke in soborke, dovolite mi, da, kot moje predhodne govorke, izrečem izredno zadovoljst­vo, da sem z vami, da delim z vami te svečane trenutke, ki so zame, verjam­em pa tudi za vas, izrednega pomena. Tu v Bihaću, pa tudi včeraj v Bosan­skem Petrovcu, se zavedamo, v ka­kšnih okoliščinah živimo po vsej naši nekdanji državi SFRJ, medtem ko so naše pravice, izborjene s krvjo naših prednikov, pod vprašajem, medtem ko so rušijo antifašistični spomeniki in se relativizirajo partizanske zmage, ko se partizanstvo enači s četništvom in ustaštvom. Vsa drhtim od veselja zaradi sile našega zbora, pomemb­nosti tega mesta v zgodovini, in sem prepričana, da bo od tod levica na čelu z ženskim aktivizmom znova po­slala močan odziv na vse, kar se doga­ja, tako na globalni kot na naši lokalni ravni. Enako kot je pred 80. leti prav od tu pljusnil emancipacijski in aktiv­istični val prav iz jedra antifašizma, z ozemlja, ki je dobro znalo osvojiti in braniti svobodo, ki je popeljala da­našnje države do vrhunca svoje us­pešne, osamosvojitvene, državljanske misli, ki temelji na ideji enakosti za vse Lani je Črna gora slavila 80-letnico Trinajsto-julijske vstaje. Ne pomem­bnejšega datuma, ne skromnejšega praznovanja. Družba je zapadla v ek­stremizem, vendar ne po BIRN-ovem zemljevidu, ki naj bi bil izdelan za po­trebe centra moči, temveč v ekstrem­izem v svoji pristni obliki, ki globoko razdvaja. Toda obletnica je velika, na­jpomembnejša. Datum, pred katerim je pred 81. leti zadrhtela vsa Evropa in občudovala pogum in željo po svo­bodi majhnega pogumnega naroda. V isti Črni gori, kjer so v najtežjih časih črpali luč svobode antifašisti in anti­fašistke s celotne nekdanje Jugoslavi­je, so takšen jubilej obeležili z eno samo slavnostno prireditvijo, z eno 150 80 GODINA AFŽ znanstveno konferenco na univerzi, pri tem pa so bili številni razočarani, saj veste, da zdaj Črna gora praznuje neke druge praznike. Samo Cetinje, mesto heroj tako v drugi svetovni vojni kot v sodobni zgodovini, se je znalo upreti poplavi klerikalizma, pred katerim je Črna gora klonila. In še vedno se spotika. Vendar je bilo Cet­inje vedno na pravi strani zgodovine, zato je bilo tudi lani odeto v prave an­tifašistične simbole, ki slavijo Trinajsto julijsko vstajo. Danes, ko Črna gora vsak dan globlje tone v poplavi mizoginije, kleronacio­nalizma in verske propagande, ni več meje med levico in desnico. Tudi cen­tra ni, kajti vsi politični akterji menja­jo vloge in programe, da bi dobili več mandatov, več glasov in več stolčkov več. Ni meja, ni ničesar. Preostala je le žalostna ničevost, nad katero jamra­mo, pri tem pa se spominjamo, kakš­na država bi lahko bili po osamosvo­jitvi leta 2006 ter nad tem, na kakšnih antifašističnih temeljih, nad kakšnim bojem in nad koliko žrtvami brezupno čakamo, da nekdo pride in reši prob­leme. Stojimo nemi, medtem ko so bili v Črni gori v manj kot letu dni storjeni 4 umori žensk. Včasih se pritožuje­mo, da še nobeni vladi ni uspelo za­treti nasilja nad ženskami, niti uvesti femicida v pravne norme. Razbojniki se izvlečejo z minimalnimi kaznimi, če jih sploh dobijo. V Črni gori so za gospodarski kriminal predpisane viš­je kazni kot za umor ženske. Žrtve posilstva včasih čakajo ure in ure na zdravniški pregled. Anonimni fašisti z različnimi mehanizmi ciljajo na ženske iz javnega življenja, kar omogoča šir­jenje mizoginije, šovinizma in fašizma na družbenih omrežjih. Tovarišice, kaj nam je dal naš boj? Pozaba. V mojem mestu, Nikšiću, ni spomenikov ženskam, razen če gre za kolektivne spomenike in se zgodi, da je žensko ime. Naših narodnih heroin se ne spominjamo, še več, uradno jih skušamo potlačiti iz kolektivnega spo­mina, kot tudi ostalo dediščino NOB. Spreminjajo se imena ulic in trgov, iz naših mest odhajajo trgi republik, imena univerz z najpametnejšimi gla­vami socialistične misli, izginja tudi ur­banistična dediščina socializma ali pa se utaplja v robustnih zgradbah sod­obnega čas. Junakinje NOB se spomin­jajo le po imenu šole ali vrtca, main­stream bi rekel izobrazba- primeren prostor za žensko, kajne? Ženski klub Skupščine Črne gore se zaradi svoje šibkosti in nemoči upreti moški dominaciji svojih strankarskih kolegov odloča za izključno ukvarjanje s temami s področja reproduktivnih pravic. Nemo opazujejo, kako neka­tere regionalne medijske mreže po krivici križajo črnogorske antifašiste 151