Ana Rajković Pejić Stanje na Hrvaškem Kaj nam je dal naš boj? Študija primera – Hrvaška V zadnjih desetih letih na Hrvaškem vse bolj prevladuje konservativni in klerikalni vpliv. Omenjeno se kaže, med drugim, v razpravah o splavu, pravici istospolnih parov do posvo­jitve, in tudi v srečanjih predsednika vlade s škofi, v katerih razpravljajo o temah, kot so socialna varnost ali gospodarski izzivi, kar jasno kaže, da država usklajuje stališča s katoliš­ko cerkvijo. Poleg tega velja omeniti moške molitve na mestnih trgih, ki med drugim pozivajo k»zagotovitvi duhovne avtoritete moških v družini« ter»pohod za življenje, ki želi prepo­vedati pravico do splava. To potrjujejo poročila, kot je Freedom House, ki po­udarjajo vpliv cerkve na družbo in po­litiko, obenem pa tudi vpliv veteranov. Poročilo navaja, da je na Hrvaškem prisotna diskriminacija Romov, srbske manjšine ter LGTBQ skupnosti. Na drugi strani pa obstajajo tudi pro­gresivne struje, kot so stranka Može­mo, kolektiv fAKTIV, Center za mirov­ne študije in Zagrebška antifašistična mreža, ki si prizadevajo zatreti nadalj­njo krepitev konservativne struje. Na področju ženskih pravic in enako­sti spolov v Republiki Hrvaški obstaja več državnih institucij in nevladnih organizacij(Urad za enakost spolov, Avtonomna ženska hiša, B.a.B.e., Cen­ter za ženske študije itd.), ki se osre­dotočajo na krepitev enakosti spolov. Republika Hrvaška je, med ostalim, podpisnica Istanbulske konvencije ter Konvencije o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini . Kljub temu so izjave, kot so: » Gremo se najprej dogovorit, da je splav v 99,9 odstotkih primerov neu­pravičen,«»No, zakaj si ostala z njim, trapa,« – potem, ko je ženska javno razkrila fizično in psihično trpinčenje svojega moža, itd). Zato ne preseneča, da statistična poročila, kljub institucio­nalni podlagi za enakopravnost žensk, ne prispevajo kaj dosti k izboljšavam. Tako npr. v 12-članskem rektorskem zboru sta na primer le dve ženski. Zdravstveni sistem pri tem ni nobe­na izjema, tako da kljub dejstvu, da je 58% zdravstvenega delavstva žensk, največje bolnišnice v Republiki Hrvaš­194 80 GODINA AFŽ ki(klinične bolnišnične centre) vodijo izključno moški. Po drugi strani pa je izjemno zaskrblju­joč podatek, da vsaj po objavljenih po­datkih, na vsakih 15 minut ena ženska doživi določeno obliko nasilja. Temu pritrjuje tudi poročilo GREVIO, po ka­terem je bilo leta 2020 od 6770 žrtev nasilja v družini 4442 žensk. Razlog za to najdemo v primeru posilstva, v katerem so posiljevalcu znižali kazen, ker je veteran. Z drugimi besedami, nasilje nad ženskami ni ustrezno sank­cionirano, kar po eni strani prispeva k njegovi marginalizaciji, po drugi strani pa krepi samo nasilje. V Republiki Hrvaški obstaja več žen­skih organizacij, katerih delovanje je usmerjeno v zatiranje, pa tudi v ozave­ščanje tega problema, kot je že ome­njena fAKTIVA, Avtonomna ženska hiša itd. Te organizacije delujejo na zbiranju in povezovanju žensk v državi kot tudi na mednarodnem povezova­nju(solidarnost z ženskami iz Irana, Sirije ipd.) Glede odnosa do Antifašistične fron­te žena Jugoslavije(AFŽ) kot tudi do antifašistične dediščine nasploh pre­vladuje»levičarski« pristop, po drugi strani pa je načeloma sprejeto obele­ževanje nekaterih datumov, kot je 22. junij- ustanovitev prvega partizanske­ga odreda v Evropi. Vendar pa so te priložnosti pogosto združene v ustre­zen družbenopolitični kontekst, zato se začetek protifašističnega odpora povezuje s prvim hrvaškim predsedni­kom Franjom Tuđmanom, ki je prika­zan kot»simbol hrvaškega prispevka k temu odporu proti nacizmu in fašiz­mu”, ki je pravzaprav revizija zgodovi­ne, saj Tuđman v tej fazi ni bil vidnejši posameznik KPJ. Ravno nasprotno, obstaja več manifestacij in ustanov, ki negujejo antifašistično dediščino. Ena izmed njih je zagotovo Muzej zmage in osvoboditve Dalmacije v Šibeniku, razstava Na Kordunu spomenik do spo ­menika , kot tudi prireditev Trnjanski kresovi , ki se vsako leto odvija v Zagre­bu v spomin na partizansko osvobodi­tev mesta l. maj 1945. 195