UVODNA BESEDA Sonja Lokar Sonja Lokar, veteranka boja za pravice žensk in socialno enakost, socialdemo ­kratka in ena izmed nas, katere glas se sliši v mednarodnih krogih. Vodila je delovno skupino za enakost spolov v okviru Pakta stabilnosti za Jugovzhodno Evropo in bila koordinatorka projektov v tranzicijskih državah EU. Na njeno po ­budo je bil v Sloveniji ustanovljen Ženski lobi Slovenije, leta 2012 pa je Sonja Lo ­kar za kratek čas postala predsednica Evropskega ženskega lobija. Mnogi v Ju ­goslaviji se po njenih solzah spominjajo začetka razpada države. Televizijski posnetek, v katerem Sonja Lokar joče ob odhodu slovenske delegacije s 14. kongresa SKJ, je ena najbolj nepozab ­nih podrobnosti jugoslovanske drame. Še danes odmevajo Sonjine besede:“Do konca življenja bom obžalovala, da smo na takšen način izgubili Jugoslavijo, ki si je upala svetu pokazati drugačno pot.” Drage moje soborke, drage moje ne­kdanje sodržavljanke in sodržavljani! Tole je zares en neobičajen in srečen trenutek. Tolikšno število in takšna raznolikost vseh, ki smo se odzvale na povabilo in prišle na to svečano akademijo, ta prisrčen sprejem, ki ste nam ga priredili prebivalke in prebi­valci Bosanskega Petrovca, vse to so jasna znamenja bodočih demokrat­skih sprememb! Sestale smo se aktivistke za družbeno enakost in ženske človekove pravi­ce iz neke države, ki smo jo izgubile. Nismo je izgubile na neslavnem zad­njem kongresu ZKJ. Izgubile smo jo že zdavnaj prej, takrat, ko so nasledniki partizanov in revolucionarjev v po­litičnih vodstvih postopoma izgubi­li vero, da so možne tudi drugačne, humanejše možnosti od sebičnosti nacionalnih državic, od partitokracij, ki se ukvarjajo s svojimi posli, ne pa z javnim dobrom, brez zavedanja, da Evropa brez dosledne in ustvarjalne levice ne more prerasti v projekt hu­mane, solidarne, vključujoče družbe, ampak da bo vse bolj postajala Evro­pa globalnih multinacionalk, Evropa trdnjava, Evropa vojn, starih in novih velikih geostrateških igralcev. Zbrale smo se, ker verjamemo, da so udeleženke prve konference AFŽ Ju­goslavije sanjale, se borile in umirale za družbo, o kakršni je mogoče sanjati in za kakršno se je vredno boriti tudi danes, na začetku 21. stoletja: za svet miru, enakosti, svobode, solidarnos­ti, osnovnega blagostanja za vse, za družbo, v kateri se bodo slišali in ena­ko upoštevali tudi naši, ženski glasovi. Živimo v nevarnih časih. Ne bi bilo 48 80 GODINA AFŽ prvič, da bi se svetovni kapital v veliki krizi reševal z odpovedjo parlamen­tarni demokraciji in vladavini prava, s polaščanjem medijev in zatrtjem svo­bode političnega, sindikalnega in pro­testnega združevanja, da bi se najprej spremenil v teror nad manjšinskimi skupinami, ki se ne morejo ubraniti pred nahujskano večino, in končal v vojnah in strahovladah nad vsemi. Z zlorabami modernih tehnologij nam poniglavo jemljejo težko priborjeno civilizacijsko pravico do osemurnega delovnika – delodajalci nas silijo, da delamo kot prekarne delavke, da smo jim na voljo ves čas in povsod. Avto­kratska država pa tudi delodajalci nas ropajo vsake zasebnosti, nadzirajo nas, kjerkoli nas lahko. Z zlorabo ver nas radikalni desničarji vračajo v sred­nji vek. Svoje pridobljene pravice lahko me, ženske, ki živimo samo od lastne­ga dela, ubranimo in nadgrajujemo samo s skupnimi platformami, z delo­vanjem, ki prestopa vse državne meje in preseže vse delitve. Samo tako lahko preprečimo, da se tudi nam ne zgodi, kar se je tako hitro in strašno zgodilo ženskam, in ne samo njim, v Iranu, Iraku, Afganistanu. Nevarnost je še toliko večja, ker nam tokrat grozi tudi podnebni zlom. Fašizem dlako menja, nravi pa ne! On vedno živi v podpodjih družb, kjer vlada profit. Ko profita ni, prileze na plan kot pošast z jeklenimi zobmi. Naše predhodnice so pred 80. leti na­šle način, kako se fašizmu in nacizmu zoperstaviti, kako ga premagati, kako iz njega zakorakati na pota enakosti, bratstva in enotnosti, zavezništev s ta­kratnimi najnaprednejšimi svetovnimi akterji, na pota svobode. Pošast z jeklenimi zobmi je že tu, med nami. Toda me se učimo od svojih ba­bic in mater, od takih, kakršne so bile delegatke na prvi državni konferenci AFŽ, od najboljših. Ne bojimo se, in delovale bomo skupaj, v svojih dr­žavah, na Balkanu, v EU, v svetu, ker vemo, da je drugačen svet možen, in da ga bomo skupaj znale zgraditi. Slava vsem našim predhodnicam, tistim, ki so nam priborile svobodo, enakost pred zakonom, volilno pra­vico, ločitev cerkva od države, pravi­co do šolanja in dela v vseh poklicih, pravico do enako plačanega dela, samoupravljanje, svobodo rojevanja, zavarovano materinstvo, in dostojno starost! Slava tistim, ki so nas naučile, kako se postane državljanka sveta! Slava njim! Smrt fašizmu svobodo vsem! 49