GOVORI Nađa Bobičić Nađa Bobičić raziskovalka na Fa ­kulteti za politične vede v Beogradu. Posvečena preučevanju zgodovine socialističnega ženskega gibanja v Ju ­goslaviji, zgodovini AFŽ, razmerju med feminizmom in levico ter vsem vrstam uporniških branj. Nađa Bobičić je ne ­davno o napadu na reproduktivne pravice žensk dejala:»Ni potrebe, da nas strašijo desničarji, pa tudi naši politiki ne. Ne bodo nas prestrašili, ker smo dedinje nečesa, kar se imenuje Antifašistična fronta žensk. To je bila največja protifašistična ženska vojska v Jugoslaviji!« 58 80 GODINA AFŽ Pred natanko osemdesetimi leti se je na tem mestu zbralo 166 delegatk in nekaj sto drugih poslank, ki so ustano­vile Antifašistično fronto žena Jugosla­vije. V času, ko sta se protifašistična Evropa in pol sveta borila proti še ved­no močnim nacifašističnim silam, se je ta skupina žensk kot predstavnica mi­lijonov jugoslovanskih žensk odločila, da se ne bo pokorila. Imele so dva cilja – premagati fašizem in nato zgraditi družbo socializma, družbo socialne pravičnosti, družbo blaginje, v kateri bodo same polno­pravne članice. Dva revolucionarna cilja, ki sta se v tistih razmerah zdela skoraj nemogoča, a sta ju postavile kot nesporno nalogo, ki jo morajo, kljub vsem izzivom, doseči. In uspelo jim je! Nepokoranim ženam Jugoslavije je uspelo nemogoče. Približno sto tisoč žensk Jugoslavije je bilo vključenih v Narodnoosvobodilni boj kot borke ali delavke v vojaško-za­lednih organih. Približno petina jih je prejela častniške ali podčastniške čine, 3344 jih je prejelo spomenico 1941, 91 pa jih je bilo razglašenih za narodne heroine. Proti koncu Druge svetovne vojne se je kar dva milijona žensk Ju­goslavije na različne načine vključilo v boj proti fašizmu. Veliko število žensk, ki so sodelovale kot aktivne udeležen­ke vojne, je NOB uvrstil med najna­prednejša gibanja v Evropi in svetu tistega časa. Boj proti fašizmu je bil tako neločljivo povezan z emancipaci­jo žensk, kar je imelo za posledico pri­znanje spolne enakopravnosti žensk na vseh področjih državnega, gospo­darskega in družbenopolitičnega živl­jenja, v 24. členu Ustave Federativne ljudske republike Jugoslavije(FNRJ) iz od januarja 1946. Kako je jugoslovanskim protifašistkam uspelo doseči tako ambiciozne cilje? Tako zelo, da njihovo revolucionarno dejanje odmeva še danes? In kaj se iz te zapuščine še lahko naučimo? Nekatere pomembne nauke AFŽ, ki so za nas še danes aktualne, lahko strne­mo v nekaj osnovnih poudarkov. Prvič, najprej je za povezovanje po­trebna jasna zastavitev skupnega cilja, ki je bil oblikovan pred osmimi deset­letji skozi boj proti fašizmu, nato pa še izgradnja socialističnega sistema. Drugič, AFŽ ni nastal iz vakuuma, temveč se je napajal iz predvojnega dela angažiranih žena, ki so se v šte­vilnih stavkah borile za delavske pra­vice, državljanske pravice in mir. Te pobude so imele tudi po današnjih merilih izjemno podporo, protestnic in podpisnic peticij je bilo na desetine in stotisoče. Za izgradnjo množičnega gibanja je torej potreben čas in sode­lovanje z drugimi naprednimi gibanji. In v primeru AFŽ s politično podporo v KPJ. Nato pa je za množičnost organizaci­je pomembno sodelovanje žensk iz različnih družbenih skupin. Prebijajo razlike, se ozaveščajo in potem sode­lujejo, npr. mlajše pismene ženske so vodile analfabetske tečaje za starej­še. Vaške žene, delavke, študentke so sodelovale tako pri zdravstveni oskr­bi ranjencev kot na bojnih položajih. Vztrajalo se je, da so različne skupine žensk enakomerno zastopane, kar se nazorno kaže v sestavi prvega izvol­jenega Glavnega odbora AFŽJ, v kate­rem je bilo več kmečkih žena, delavk, gospodinj in intelektualk iz različnih delov Jugoslavije. Ženske različnih et­ničnih in nacionalnih identitet so si pomagale z jasno politično namero, da presežejo delitve in travme, ki so jih povzročili vojni zločini ustašev, čet­nikov in drugih nacifašističnih frakcij. In četrtič, organizacija je organsko rasla od spodaj, s postopnim obliko­vanjem modela za njeno boljšo pove­zanost, ki mu je sledila gradnja moč­nejših struktur. Skoraj vizionarska Mitra Mitrović je na pogodbo, sklenjeno na tem mestu pred osemdesetimi leti, na ustanov­nem zboru AFŽ Jugoslavije povedala tudi tole:»Zato se v tem trenutku mo­ramo zavedati enega: da nam nihče nikoli ne sme vzeti krvavo zaslužene pravice, pridobljene v nadčloveško težkem boju, za katerega so dali svojo kri naši najdražji tovariši in tovarišice. Mi se te zapuščine moramo trdno dr­žati, da nam jo nihče ne pograbi, nihče od tistih, ki nas še danes odvračajo od boja proti barbarskemu fašizmu.« V zadnjih desetletjih so bile mnoge od teh pravic ogrožene, relativizirane so tako delavske, spolne kot politične, protifašistične vrednote, izgubljena sta kakovost in dostojanstvo življenja. Če v teh razmerah dočakamo osem­deseto obletnico ustanovitve AFŽ, se neizogibno postavlja vprašanje- kaj bomo storili v naslednjih dvajsetih letih, da bomo stoletnico obeležili v družbi, ki je vredna dediščine orga­nizacije, kot je bila Protifašistična fron­ta žena Jugoslavije? 59