GOVORI Ivana Hadžijevska Ivana Hadžievska je znanstvena so ­delavka v državnem arhivu Severne Makedonije. Njena raziskovanja vklju ­čujejo družbeno zgodovino, filozofijo zgodovine, kulturo spomina, razisko ­vanje spolnosti. Nedavno je pisala o prvem ženskem glasilu v Makedoniji, časopisu„Makedonka“ ­glasilu Anti ­fašistične fronte žensk, in pri tem pou ­darila politične motive za nastanek ča ­sopisa, ki so živi še danes:„… krepitev položaja žensk, ki so gradniki države, krepitev njihovih pravic na množično in aktivno vključevanje v vse poklice in telesa odločanja ter povezanje z žen ­skami iz cele bivše Jugoslavije, da sku ­paj rešimo ,žensko vprašanjeʼ.“ Preprosta in stroga zgodovinska pri­poved o ženskah v 20. stoletju je »stkana« iz dveh niti: dela in vojn. Množično zaposlovanje v industrij­ski proizvodnji, obe svetovni vojni in komunistična revolucija so nepre­klicno spremenile družbene vloge v zasebnem in javnem prostoru. Žen­ska gibanja za enakost in ekonomsko emancipacijo so v političnem prostoru gradila ideološke platforme, ki so se v 20. stoletju prepletale z gradnjo naro­da in države. Sodelovanje ženske po­pulacije v revolucionarnem, nacional­nem in gverilskem gibanju med drugo svetovno vojno so temelji za žensko sodelovanje pri ustvarjanju politične zgodovine sveta, hkrati pa predstavl­jajo fascinantno zgodbo človeka, boja in potrebe po civilizacijskem preskoku naprej. In ženske iz Makedonije so skozi orga­nizirano protifašistično gibanje»po­stale del zgodovine«. Ta proces je bil dokončan med drugo svetovno vojno. V obsežni dokumentarni zbirki iz leta 1976 o sodelovanju žensk v NOB je 5.752 biografskih zapisov partizank; 141 žensk iz Makedonije nosi priznan­je»Partizanska spomenica 1941«; za narodne herojinje pa je bilo razgla­šenih 7 žensk: Mara Naceva, Olivera Jocić-Vera, Ibe Palikuća, Estreja Ova­dia-Mara, Elpida Karamandi, Vera Ace­va, Fana Kočovska. Omenila sem dokumentacijo in zgo­dovinske vire, ki dokumentirajo to 70 80 GODINA AFŽ pomembno človeško zgodbo. In o pomenu dokumentov in virov iz zgo­dovine žensk v postjugoslovanskem prostoru, pa tudi o nevarnosti in po­sledicah izgube arhivov življenjskih iz­kušenj žensk, zato bi rada z vami deli­la primer iz naše sodobne izkušnje za aktiviste, zgodovinarje naše skupnosti in kroniste preteklih in sedanjih bojev. V tem kontekstu nič ne povzema stan­ja na terenu, stanja v naših ustanovah in šolah bolje kot dokumenti, ki jih je ustvarilo družbeno delo AFŽJ, tj. stan­je njihove pozabljenosti in njihove zbledelosti v čeljustih pozabe. V preteklem letu smo skupaj z make­donsko aktivistko Jano Kocevsko zače­li obsežen raziskovalni in aktivistični proces posvečen spominu in zgodovi­ni prve makedonske revije za ženske »Makedonka – Organ AFŽJ«. Izkušnje iz tega našega dela, predvsem njihove posledice na področju politike spomi­na, se mi zdi pomembno, da jih delim z vami. Kot zgodovinski vir je bil ta tisk del virov znanstvene literature iz mlade­ga makedonskega zgodovinopisja, v obliki objavljenih arhivskih zbirk, ki so prvič demistificirale podobo Make­donke kot neosebnega in brezimnega dela zgodovine. Širši cilj je bil končno postaviti ženske v ospredje nacional­nega zgodovinopisja kot enakopravne udeleženke pri ustvarjanju državnos­ti – trdno zagotovilo za prihodnost njihovih političnih, socialnih in eko­nomskih pravic, pridobljenih v bližnji preteklosti. Jezik AFŽJ v reviji, v kate­rem so govorile in pisale o političnem udejstvovanju žensk, je bil sestavljen iz več formul:»politično opolnomo­čenje«,»enakopravnost«,»emancipa­cija«,»osvoboditev žensk«,»odstrani­tev teme pred očmi« in»humanizacija odnosov med spoloma«. Ko se soočimo z virom iz zgodovine AFŽ, smo po eni strani preobremen­jeni z epistemološkimi in kulturnimi potenciali, a takoj ko pristopimo k viru z raziskovalnega vidika, se poja­vi glavna potreba po zapolnitvi vrzeli, povezanih s posebnimi pogoji, kon­tekstom in mrežo oseb, ki so sodelo­vale pri realizaciji te pomembne do­kumentacije. Stanje»faktografskega primanjkljaja«, tj. pomanjkanje širše zgodovinopisne podlage, na kateri bi lahko izvajali teoretsko artikulacijo morebitne nadaljnje kritične analize, jasno kaže, da revijalna, arhivska in druga dediščina zgodovine AFŽ danes predstavlja predvsem vir, zavit v poza­bo. Zato je bilo prvo vprašanje, ki smo si ga zastavili ob pregledu položaja revije»Makedonka«, pa tudi v politiki spomina: zakaj v nacionalnih institu­cijah ni zanimanja za redke ostanke ženske zgodovine, kjer bi kritičen pri­stop in perspektiva spola veljala za produktivna? Pri odgovoru nam lahko pomaga kratek pregled glavnih značil­nosti reprezentacije revije»Makedon­ka« v uradni naraciji, pa tudi v kulturi spomina. Namreč že leta 1952 sta AFŽ Jugosla­vije in organizacija naslednica – Zveza 71