GOVORI Ankica Čakardić Ankica Čakardić izredna profesorica in predstojnica Katedre za socialno filozofijo na Odseku za filozofijo Filo ­zofske fakultete v Zagrebu. Ukvarja se s socialno in politično filozofijo s pou ­darkom na marksizmu, Rosu Luxem ­burg in filozofiji spola. Ankica Čakar ­dić je pred kratkim na temo fašizma v sodobni družbi opozorila:»Alterna ­tive kapitalizmu in fašističnim težnjam družbe je treba graditi vzporedno tako v teoriji kot v praksi – s pisanjem in izobraževanjem ter raziskovanjem, tako kot na ulicah, v naših kuhinjah, na delovnih mestih. Antifašizem je bil enkrat učinkovit, spet bo!” Antifašistična fronta žensk ni in ne more biti samo zgodovinska tema, apel na muzejsko razpoloženje ali dediščina, ki jo z raziskavami in arhivi hranimo v svojih, seveda ponosnih, spominih in srcih. Ne, pomnilnik ni več dovolj. Fašizem je tu, prebujen, neutrudno nam leze za vratom. Jasno je, Antifašistično fronto žena potrebu­jemo še danes, to je naš jutri. AFŽ, ki se je borila proti fašizmu in za socialistično prihodnost, je hkrati z ne­sluteno hitrostjo spreminjala konser­vativno podobo žensk in njihov druž­beni položaj. V liniji kontinuitete je postavil ključne temelje za razvoj femi­nistične emancipacijske politike in jo povezal s širšimi družbenimi organiza­cijami. Jugoslavija je bila že do konca osemdesetih let ena vodilnih držav v mednarodnem prostoru, kar je po­membno vplivalo na vsebino in dina­miko najpomembnejših razprav, ki so potekale v okviru Združenih narodov pod rubriko»ženska vprašanja«.. Od tistih časov smo glede nekih krvavih socialnih in materialnih pravic stopili korak nazaj. Pred nami je nepredstavl­jivo veliko feminističnega dela. Ko je po napadu na Kraljevino Jugosla­vijo 6. aprila 1941 in 12-dnevni vojni Jugoslavija razpadla na Neodvisno dr­žavo Hrvaško, Slovenijo pa so zasedli Nemci, Dalmacijo in Črno goro Itali­jani, Srbijo in Makedonijo Madžari, Nemci in Bolgari, Komunistična partija Jugoslavije je pozvala vse napredne sile, ljudstva in narodnosti k oborože­ni uporu. Ženske Jugoslavije se brez odlašanja vključujejo v ta boj: enotna in široka fronta delavk, kmetic in dr­žavljank. Sodelovale so v odporniškem 84 80 GODINA AFŽ gibanju, zbirale orožje, sanitetni ma­terial, organizirale izdajanje in razdel­jevanje letakov in literature, pomagale pri begu aretiranih oseb, vključevale nove sile v partizansko fronto, izvajale diverzantske akcije. Samo nekaj primerov v morju sub­verzivnih primerov: Kata Dumbović, padla v akciji za osvoboditev svojih tovarišev iz ustaškega taborišča v Ke­restincu, ženske so organizirale sabo­tažo glavne pošte v Zagrebu, ženske so demonstrirale v Splitu za zaplembo hrano, organizirale akcije v bolnišnici v Karlovcu, spomnimo se sester Ba­ković in njihovih smrti, Anke Butorac, Dragice Končar in mnogih drugih. Ženske seveda niso sodelovale samo v odporniškem gibanju, ki je divjalo po vsej okupirani Jugoslaviji, bile so tudi v bojnih vrstah NOB. Ženske so se pri­družile enotam Ljudsko osvobodilne vojske kot borke, bombašice, politič­ne komisarke, častnice in bolničarke. V NOB je z orožjem sodelovalo preko 100.000 žena. Vsak četrti je umrl v boju, 40.000 jih je bilo ranjenih. Več kot 300.000 žensk je prejelo red za­slug za narod. 620.000 žensk je padlo, kot žrtve fašističnega terorja, kar je več kot 1/3 vseh izgub, ki jih je imela Jugoslavija med vojno. VI. liška divizi­ja je imela v svojih vrstah več kot 600 bork, 25. avgusta 1942. nastala je Prva ženska četa, septembra istega leta pa Druga ženska četa. Številne žene se pridružijo IV., V. in XI. kordunski briga­di, v VI. Slovanskem korpusu pa se je med vojno borilo 1670 partizank. Ženske pa so v NOB prevzele ogrom­no družbenega in organizacijskega re­produkcijskega dela, od organizacije prehrane, zdravstvene oskrbe ranjen­cev in otrok, preko organizacije boja proti epidemiji tifusa do nabave zdra­vil, oblačil in sanitarni material. Pod geslom»Niti zrna okupatorju – niti pedlja neobdelane« so ženske usta­novile delovne brigade, ki so pomaga­le pri setvi in žetvi. Znana so dejanja žena v Požeški kotlini, ki so samo v eni noči požele 300 vagonov pšenice, de­janje žena, ki so v dolini Raše ponoči s škarjami kosile žito in ga v vrečah od­našale, pred očmi sovražnika, s čimer so ljudem in borcem prihranili okoli 700 kvintalov žita. Torej, recimo na glas kar je očitno ­družbeno reproduktivno delo žensk je bilo hrbtenica NOB, gre za delo, brez katerega zmaga nad fašizmom pre­prosto ne bi bila mogoča. Dejstvo, da so bile s svojimi soborci na vojni tudi ženske in da so hkrati organizirale in izvajale celotno družbeno reprodukci­jo vsakdanjega življenja, je nepopisno zanemarjeno zgodovinsko dejstvo, ki ga premalo poudarjamo, danes pa to že spreminjamo s tem, da glasno re­čeno: ženske so boj proti fašizmu izva­jale v krvi, na vojni fronti in njenem manj vidnem ozadju. Fašizem ni tema preteklosti. Fašizem je stalna grožnja, ki vedno išče poti, da pride do svojega polnega izraza. Njegovo jedro se ne stara, ampak od časa do časa, odvisno od konkretnih gospodarskih in družbenih kriz, fa­85