šizem išče nove oblike artikulacije. Tako je danes radikalna desnica, kot v skoku samozavesti, skočila iz zgodo­vine, obudila in objela svoje sodobne politične zaveznike, da ne bi besno, cinično, ambiciozno in z veliko sovra­štva vsiljevala svoje agende. Zato je treba fašizem vedno znova skrbno analizirati, locirati, iskati njegove izvo­re in analizirati njegove nove oblike in izraze- da bomo lahko naredili korak dlje in pravočasno organizirali protifa­šistični boj. Fašizem je ultimativni produkt kapi­talizma in močne družbene krize so mu naklonjene. V samo zadnjih pet­najstih letih je kapitalizem doživel več surovih kriz. Finančna kriza leta 2008, pandemija Covid-19, trenutna inflaci­ja, permanentna podnebna in begun­ska kriza, dodajmo k temu še politično nestabilnost Vzhodne Evrope, pa tudi napetosti imperialnih blokov in v njih nepremostljivo neenotnost globalno obrobje in središče. Obdobja po socialno-ekonomskih krizah predstavljajo nevarno druž­beno-politično cono, ki je vedno na­klonjena krepitvi fašističnih gibanj. Ta gibanja priznavajo družbeno krizo, a odgovornost zanjo prelagajo s kapi­talističnega sistema na druge grešne kozle: na ženske, LGBT in queer ose­be, migrante, levičarje, Rome, temno­polte, Azijce, muslimane, nacionalno neupravičene, Jude in nadaljujmo se­rijo. Ob trenutni krepitvi kriz in prebu­janju starih in novih reakcionarnih, desničarskih in fašističnih tendenc v družbi bomo morali na neki točki po­dati nedvoumen in nujen odgovor na vprašanje: kdo se bo boril proti tem težnjam? Odgovor mora biti jasen in brez zadržkov. Boj bodo morali izves­ti vsi združeni, ki delujejo v interesu zatiranih in izkoriščanih, začenši od feminističnih, LGBT organizacij, žen­skih organizacij, ki danes zagovarja­jo pravico do splava in vodijo boj za reproduktivno pravičnost, preko po­bud, ki ščitijo demokratičnih pravic, progresivnih strank, vse do delavskih organizacij, razredov in sindikatov, vseh, ki se borijo proti rasizmu, nasil­ju nad migranti in nasilju vseh vrst ter se borijo za mir in podnebno vzdržno prihodnost. Zato sem svoj govor z vami nocoj, ob tej svečani priložnosti, začela s spo­ročilom, da je AFŽ načelo sedanjosti, njegov organizacijski potencial naša prihodnost. Potrebujemo žensko an­tifašistično internacionalo! Čez ograje naših regionalnih in državnih meja. Današnje srečanje bi lahko bil prvi ko­rak na tej poti. Ko je leta 1958, 15 let po prvi konfe­renci v Bosanskem Petrovcu, potekal Plenum Zveze ženskih društev Hr­vaške, je takratna predsednica Glav­nega odbora Marija Šoljan v svojem govoru glasno sporočila:»Tovarišice, mi nadaljujemo našo delo.” Danes bi neskromno dodala,“čim prej, saj ni­mamo časa čakati”. Naj živi antifašističn 86 80 GODINA AFŽ 87